Ertida

Zanimivo je kako se mi je ta gozd prikradel v podzavest. Spet sem enkrat bil v svojem kaotičnem ustvarjanju in poskušal izkoristiti še zadnje atome barve, ki je ostajala in sem samo pacal po papirju. Opazil sem, da nastaja gozd in livada. Ostalo mi je še nekaj rumene barve in sem začel špricati po papirju z rumeno in sem dojel kaj nastaja. Gre namreč za gozd v bližini mojega doma, kjer se ponavadi zvečer sprehajam. Poletje je bilo. Vroče. Šel sem se zvečer malo shladiti in se sprehajam po stranski cesti, kjer ni veliko prometa in gledam ta gozd. Na livadi pred gozdom pa nešteto kresničk. Nekaj najlepšega kar sem videl. To mi je bilo res nekaj posebnega in mislim, da je podzavestno prišlo ven na papir. Pa še ena zanimiv pripetljaj se je zgodil. Jaz stojim in občudujem te kresničke v temi in pride mimo policijski avto. Ustavi se in prižge reflektor direktno meni v oči. Me pokličejo, da pridem do avta in me policaj jezno vpraša: ”Zakaj nimate nobene kresničke?” In jaz mu ponosno odgovorim: ”Jaaa, ful jih je. Lejte koliko jih je.” Policaj me je gledal kot da se norca delam iz njega. Sta se pogledala in sta mi rekla, da grem takoj domov.